nedonošenček 27. teden
Moja druga nosečnost je potekala brez večjih težav, predvsem brez slabosti ki me je spremljala celotno prvo nosečnost. Tako že skoraj vstopim v tretje trimesečje, trebušček lepo raste, brce so vsak dan močnejše, jaz pa polna energije in kondicije, uživam vsak trenutek.
Potem pa pride ponedeljek. Po službi grem po starejšo hči v vrtec, greva še na sprehod in ko zvečer prijetno utrujena padem na kavč, začutim mokroto. Predvidevam, da moje medenične mišice niso več v najboljši formi, grem pod tuš, čas za spanje. Čez kakšno uro se zbudim premočena. Šok. Odteka mi voda. Kaj zdaj, kaj naj naredim, kaj to pomeni? Klic v zdravstveni dom, pri telefonu babica. Ulezite se, pošiljam zdravnika z ekipo, bo treba v bolnišnico. Kaj? Zakaj? A kar v bolnišnico? Ne bom še rodila, kaj je z vami? Ležim, partner mi pripravlja torbo, kličem taščo dajem navodila za hči, komaj dočakam ekipo, na nosila, v rešilec, partnerju obljubim da se oglasim, ker v času korone ne more z menoj, predvidevam da je po pregledu v lokalni bolnišnici na vrsti Ljubljana.
Pot do lokalne bolnišnice s super ekipo v reševalnem vozilu mine hitro, neobremenjujoče. Hvala reševalcem za vse spodbudne besede in razumevanje.
V porodnišnici UZ pokaže da otročiček išče pot na svet, CTG kaže popadke na 10 min, dobim injekcijo za razvoj pljučk, antibiotik in infuzijo magnezija. Zdravnica mi glede na tedne odredi pot naprej v Ljubljansko porodnišnico. Ura mučne tišine, strahov in scenarijev v moji glavi. Prepričala sem se, da bom pač morala še nekaj časa preležati na oddelku za rizično nosečnost, da pa bo vse v redu.
Ura nekaj čez polnoč, v ljubljanski porodnišnici prediham nekaj popadkov v vozičku, potem pa me odpeljejo v porodno sobo. Super zdravniki, končno mi vse razložijo – da poskušajo ustaviti popadke, da se plodovnica obnavlja, da je CTG super, da mi je tako toplo zaradi magnezija, posteljica pa je nizko in če pa bo akcija, bo pač treba na carski rez. Drugače nama gre super in bova s trebuščkom zjutraj lahko sprejeta na oddelek. Vse je bilo super do jutra, ko plodovnica postane zelena. Slišim zdravnico, da to ni dobro za otroka, da bo tudi glede na gestacijsko starost, otročičku bolje zunaj kot da se nosečnost nadaljuje. Treba bo na carski rez. CTG je šolski, lahko še počakamo. Kličem partnerja, naj kar pride.
Potem pa mi namerijo povišano telesno temperaturo. Od vnetja ali je korona? Nastane panika. Preložijo me v sobo za izolacijo, naenkrat k meni ni nikogar. Mlad zdravnik oblepljen, zamaskiran in predvsem prestrašen mi vzame bris, rezultat bo v največ eni uri. Od 8h do 13h smo čakali rezultat. Po predvidevanjih negativen. Vmes sta k meni hodili zdravnica in babica. Končno so partnerja spustili k meni, podpisovala sem papirje, izbirala sva imena, nastavljali so mi nove kanale, razkužili trebuh, zaradi vnetja sem dobila splošno anestezijo. Prestrašena sem bila, ker ne bom videla otroka. In so me odpeljali v operacijsko. Takrat sem šele začutila strah, ki je prežemal vsako celico mojega telesa. V operacijski je bilo najbrž 20 ljudi.
In tako je v ta naš svet predčasno, v 27. tednu, vstopila deklica. Vita. Življenje, za katerega sem se tistih 18 ur tako bala. Velika celih 37 cm z 995g.
Ko so me prebudili, je bil partner ob meni. Pokazal mi je slike najine punčke, zatrdil da je dobro, da je na intenzivni. Več pa nisem slišala, ker sem zaspala nazaj. Intervali zbujanja, agonija nevednosti, obtežitev na razbolelem trebuhu da se maternica skrči, menjava infuzij, čas ni tekel nikamor.
Do večera sem toliko prišla k sebi da sem lahko poklicala parterja, se pogovorila in slišala zdaj starejšo hči. Noč pa… ja.
Naslednje jutro me je sestra po zajtrku odpeljala na EINT, kjer sva se dobila s partnerjem. Ko sva vstopila, sem se počutila tako majhno, tako izgubljeno. Piskanje monitorjev, utripanje lučk, zdelo se mi je, da se to dogaja nekje daleč od mene. Videla sem sestre, kako mirno opravljajo svoje delo, nekaj mamic ki so stale ob inkubatorjih in prigovarjale svojim otročkom. Nekaj spodbudnih nasmehov. Prestrašena sem se oklepala partnerjeve roke, ki me je vodila k inkubatorju najine punčke. Ko so pred nama prvič odgrnili inkubator, so me obile solze in kar niso nehale teči. Tako majcena, tako drobna, izgleda tako krhka. In toliko cevk. Pristopil je zdravnik in nama razložil stanje in mirno odgovarjal na moja hlipajoča vprašanja. Pomembno je, da je stabilna. In tako je bilo cel teden, ko sem Vito obiskovala ob vseh dovoljenih vstopih. Ta trenutek je stabilna. To je pomembno. Nekaj kar se moraš naučiti in sprejeti.
Urnik prejema antibiotikov, obrokov, odhodov v laktarij in obiskov EINT-ja je bil po carskem rezu kar zahteven. Šesti dan sem bila odpuščena. Odločila sem se za odhod domov k starejši hčerki in obiskovanje Vite dokler bo v inkubatorju. To je bilo nekaj najtežjega, kar sem se morala v življenju odločiti. Četrti dan po prihodu domov in dan po zadnjem obisku naše pikice ostanem brez voha, potrjena korona, dva dni za menoj še partner, po enem tednu starejša hči. Obveščanje porodnišnice, intenzivne, strah da virusa nisem kam zanesla. In karantena.
Mleko sem si črpala od 2. dne doma, v času okužbe s korono celo z masko in razkuževanjem. Dostava mleka v porodnišnico, 20 dni brez obiskov naše pikice. Obvezen vsakodneven telefonski klic na EINT. Sestre pa so jo tudi slikale in poslale sliko, kar mi je v tistih trenutkih res pomenilo ogromno.
Iz komaj 995g je v prvih desetih dneh padla na 830g, pripomogla je tudi zlatenica in UV lučka, potem pa se je lepo redila. Hrano lepo sprejema, odvaja, katetri odstranjeni. Nekaj gramov gor, par dol, pa spet nekaj gor. Kar je pomenilo, da je pridna in stabilna. Kisikova maska, pa že na brčicah, pa spet nazaj na masko. Pa na minimalnem kisiku, pa spet povečan. Manj padcev saturacije, pa spet več. Ampak je stabilna. To je pomembno.
Potem pa je prišel dan ko sva se s partnerjem lahko odpeljala v Ljubljano, mogoče bom lahko celo kengurujčkala! Dve uri poti sta minili kot trenutek. Ko sem umivala in razkuževala roke sem se tresla, v želodcu sem imela cmok. Iskreno, pred vsakim vstopom na EINT sem se bala. In ga vsakič zapuščala olajšana. Ko pa sem po dvajsetih dneh videla mojo pikico v živo v inkubatorju, se mi je zdela tako velika! Izoblikovana, tista papirnata ušeska so dobila obliko, prstki so se iztegovali iz tako drobne pesti, koža je bila rožnata, brcala je in obračala glavico. Že tako popolna, pa bi še vedno morala biti v mojem trebuščku.
Zaostrujejo korona ukrepe, razne dovolilnice, obiski očetov omejeni na 10 min, potem prepovedani. Slike in posnetke sem lahko delila s partnerjem, a ne morem si predstavljati njegove stiske, ko ni smel več na obisk. Jaz pa sem lahko kengurujčkala. Nepopisljivo, kako popoln je lahko dotik gole kože svojega otroka na prsih. Ko začutiš, da je po dolgem času spet del tebe, da je res tvoj otrok.
V času ko je nisem smela obiskovati, sem se večkrat spomnila besed druge mamice, ki je hodila na vikend izhode, ko je imela otročka na EINT-ju. Si brez otroka res mama, kakšen občutek je to? V trebuščku nimaš več otroka, otročička pa ni ob tebi. Vendar je to tek na dolge proge, naši borci so v najboljših možnih rokah in me moramo poskrbeti zase, da bomo lahko same najboljše za otoke.
Med kengurujčkanjem, kljub maskam, pa sem pogrešala vonj. Dojenčki dišijo. Meni pa je korona skurila voh. Pa sem si ga predstavljala, in ga potem čez nekaj mesecev končno zavohala. In bila poplačana. Ob vsakem poljubčku, ki jih ni malo, jo še vedno močno povoham.
Tako je Vita zmogla samostojno dihati že brez kisika. Pa je imela spet več dihalnih stisk in premorov. In so ji ponovno uvedli kisik. Nakar so ugotovili šum na srčku, potrdili odprt Bottalov vod, in se odločili za zdravila, ki so na srečo delovala. Ob naslednjem obisku sem jo pred kengurujčkanjem videla v bodiju, brez kisika – in to na trebuščku, z dudo v ustih. Izgledala je pravi pravcati dojenček. Šele takrat sem si prvič lahko vizualizirala najino pot domov. Potem je zmogla pitje po cuclju, očarano sem opazovala kako sestri pije iz steklenice. Pravzaprav iz stekleničke, pa je ta izgledala tako velika. In je prišel dan, ko je zapustila inkubator in se preselila v toplo posteljico. 1690 gramski dojenček v tisti veliki posteljici. V inkubatorju mi je izgledala precej večja. Jaz pa sem se tistega dne za kratek čas vselila v apartma za doječe mamice. Tam sem spoznala mamice, ki so tako kot jaz hodile na intezivno k svojim sončkom in čakale da naši otročki toliko zrastejo, da bomo lahko odšle z njimi domov.
Pri sestrah je Vita že pila po cuclju, zdaj pa sem prišla na vrsto jaz. Z zatikanjem in pomočjo sester sva uspeli. Sicer sva imeli še vzpone in padce. Sploh padce saturacije. In sploh med hranjenjem. Pa sva se privadili ena na drugo. Pred tem so ji posneli CMCRF in ker je bila saturacija še precej pod 90, so bivanje na EINT-ju Viti podaljšali in ji še niso ukinjali kofeina. Ko so ji ponovno merili, pa je bila vsebnost kisika v krvi zadovoljiva in sva si upale na oddelek. Mamice so hodile ena za drugo s svojimi otročki na oddelek in brez težav četrti dan odhajale domov, pa bova še midve.
Pa se je izkazalo da le ni tako lahko. Prvi dan na oddelku je minil mirno, kar pa ne velja za prvo noč. Konstantni padci saturacije v spanju, padec utripa, hranjenje sploh ni šlo. Nadaljevalo se je naslednji dan. Bila sem sesuta. Ker je kazalo, da bova odšli domov brez večjih pretresov, je moralo ponagajati. Jaz pa v tej fazi nisem bila več pripravljena na poslabšanje. Sicer so me sestre tolažile in so zdravniki povišali dozo kofeina in ponovili snemanje CMCRF. Vendar se mi je v tistih trenutkih zdelo, da bi morali storiti še kaj več, jaz pa na celotno situacijo sploh nisem imela vpliva. Lahko sem le vsakič prestrašena zbujala mojo deklico, da je lahko premagovala padce. Ko je zvonil zvonec v sobi 9, so sestre kar priletele skozi vrata. Pregledala sem vso literaturo, kar mi je bila dosegljiva, spraševala za nasvete v skupinah staršev z nedonošenčki, kar mi ni prav nič prišlo prav, saj je vsak otrok drugačen, vsak ima drugačno situacijo in težave. Celo do psihologinje v porodnišnici sem odšla na pogovor, kjer sem se končno lahko sestavila in pozneje po pogovoru z Vitinim zdravnikom sprejela situacijo in se umirila. No, izkazalo se je, da smo že takrat imeli zdravo nedonošenko, le nezrelo. Situacija se je stabilizirala in z rahlim cmokom v grlu sva 10. dan na oddelku in 68. dan Vitinega življenja lahko odšli domov.
Po dolgi vožnji nas je doma pričakala ponosna starejša sestrica. Končno sem imela ob sebi oba otroka in partnerja. Veselje. In olajšanje. In kanček strahu, kako bo. V naslednjih štirinajstih dneh Vite nisem spustila iz oči. Blazina za nadzor dihanja je bila stalno vklopljena in je tudi večkrat zvonila. Takrat sem bila hvaležna za najtežje dni na oddelku, da sem se naučila odreagirati dokler sva bili pod nazorom, da doma nismo izgubljali glave in doživljali stiske. Je bilo pa vse lažje ob podpori partnerja. Na silvestrovo je blazina zadnjič zares zvonila, vendar bo do nadaljnjega še kar v uporabi, četudi imamo večkrat lažni alarm, ker jo pozabimo izklopiti.
Vita je imela še nekaj težav značilnih za nedonošenčke. Kila je izginila, refluks se zdaj umirja, razvojne mejnike dosegamo z rahlo zamudo, obiskujemo fizioterapijo, razvojno ambulanto in pridno telovadimo. Vsak izvid pa se zaključi z: Vita lepo napreduje. Zdaj pri skoraj osmih mesecih, korigirano skoraj petih, je živahna in nasmejana deklica – ki nam v življenje prinaša veselje in ljubezen, ter srečo ker jo imamo.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
Nedonošenček 27. teden