Moja zgodba se začenja septembra 2020 ko sem videla + na testu nosečnosti. Moja druga nosečnost. Prinesla mi je polno sreče, hkrati pa skrbi in strahu. Takih občutkov nisem imela pri prvi nosečnosti. Vsak pregled, ki me je čakal, sem mislila, da bo kaj narobe, vedela sem že kako vse poteka in kaj vse se lahko zgodi, zato me je vedno skrbelo. Ampak na srečo so bili vsi izvidi in pregledi super, otroček se je lepo razvijal. Malo je napredoval v rasti zaradi nosečniške sladkorne, vendar ne preveč, saj sem sladkorno uravnavala z dieto. Čas je hitro mineval in prišla sem v zadnje trimesečje. Že konec januarja sem dobivala tisti občutek, da morem vse urediti, nabaviti in preprati, pa so mi vsi govorili kam hitim. Rok sem imela 16.05.2021.
Konec februarja izvemo, da ima babi koronavirus. Seveda, smo se vsi takoj izolirali, ampak prepozno. Vsi doma smo zboleli. Pa tako sem se čuvala celo nosečnost, še v službo nisem hodila, sem koristila varstvo otroka in dopust. Potem pa dobim virus tako rečeno doma. Bila sem v 30 tednu nosečnosti. Po 8 dneh vročine in slabega počutja ter presenetljivo po štirih negativnih testih za covid-19 se v ponedeljek zjutraj ne morem vstati iz postelje, bila sem preveč zadihana in utrujena, z visoko vročino. Mož me odpelje na urgenco, iz tam pa me pošljejo v porodnišnico na pregled. Hitri test zopet pokaže da sem negativna. Naredijo CTG in UZ. Vse brez posebnosti, plod se giba in lepo razvija, vendar ne vedo kaj mi je glede na to da sem negativna, a imam vse simptome za covid. Iz porodnišnice me pošljejo na infekcijsko kliniko, kjer se odločijo za CT pljuč s kontrastom. Tako me je bilo strah, da lahko sevanje škoduje plodu, vendar so mi povedali, da je to nujno, da vidijo kaj se dogaja, saj so se v pljučih slišali poki, saturacija mi je nihala od 92 – 96. Sprejmem preiskavo, odpeljejo me na CT in me sprejmejo na covid oddelek v izolacijo. Zvečer dobimo izvid – obojestranska pljučnica, z znaki covida. Ponovijo bris, spet negativen. Stanje se mi je iz uro v uro slabšalo, kisika mi vedno ve primanjkovalo, zadihana sem bila vedno bolj. Niso me upali zdraviti zaradi nosečnosti, prejemala sem samo paracetomol. Stanje se mi je postopoma slabšalo. Po 3 dneh hospitalizacije se ponoči zbudim in komaj diham. Dobim kisikovo masko, tisto z največ pretoka. Zdravnica kliče v porodnišnico naj pripravijo vse za prekinitev nosečnosti. Stanje z dihanjem se malo umiri, zato zdravnica odpove urgenten CR. Naslednji dan iz porodnišnice pride dr. Lučovnik in predlaga, da vseeno naredimo CR, ker stanje mojega telesa in pomanjkanje kisika škoduje plodu in mu bo bolj varno zunaj kot v meni. Ker sem bila že v 30 tednu nosečnosti, mi zagotovi, da bo z otročkom vse vredu, hkrati pa morajo rešiti tudi mene. Tako me je bilo strah, nisem vedela kaj me čaka, kaj naj pričakujem. Dobim injekcijo za razvoj pljučk. Še isti dan me naročijo na CR v splošni anesteziji ob 13 uri.
Tako se je 12.03.2021 rodil moj borec Tadej, z 44 cm in 1880g. Odpeljejo ga na EINT, mene nazaj na infekcijsko kliniko. Mene zbudijo isti dan ob 23 uri. Čez dan so me obdržali v komi in priključili na respirator. Ob tem so opravili še biopsijo pljuč in končno dobimo diagnozo : COVID pozitivna. Virus se mi je usedel v pljuča in zato so bili vsi brisi iz nosu negativni, saj se ni razširil naprej. Začelo se je moje zdravljenje, še 5 dni sem odležala na intenzivni negi. Še enkrat so me peljali na CT pljuč, ki je pokazalo hudo poslabšanje pljučnice. Prizadetih sem imela 75% pljuč. Če bi čakali še kakšen dan, bi najverjetneje oba umrla. Na hitro so me ”nafilali” z močnimi kortikosteroidi in po parih dneh se je stanje začelo izboljševati. Tam se ostala še 2 tedna.
Tadeja nisem videla, so mi pa sestre iz EINT pošiljale njegove slikice in mi sporočale njegovo stanje. Tudi on je imel hudo dihalno stisko, bil je intubiran 3 dni, potem so ga priklopili na kisik, ki so ga lahko ukinili že 6 dan. Od takrat naprej je Tadej zelo lepo napredoval. Končno po dveh tednih in pol pa je prišel tudi dan, ko so mene premestili v porodnišnico in sem ga končno lahko videla, objela. Nepozaben dan, solze sreče so tekle kar same od sebe. Končno sem ga spoznala, mojega malega drobižka. Ker sem bila še slabotna, sem ga začela previjati in poskusila hraniti po flaški šele čez par dni. Hranjenje nama ni šlo dobro, vendar sem vztrajala vsak dan, čim večkrat. Ko je dopolnil 34t sva že 2 dni pila samo po flaški, ni več rabil sonde in prišel je k meni na oddelek. Domov sva bila poslana v njegovem 34t in 5 dni. Zdaj smo doma, vsi presrečni, da sva živa in zdrava. Vse ostalo pa itak samo pride, samo naj bo tako še naprej.
