nedonošenček 34. teden
Lepo pozdravljene mamice malih borcev in vi, dragi bralci, ki tokrat berete našo zgodbo.
S partnerjem sva se dolgo časa trudila, da bi zanosila. Po 4. IVF postopku nama je uspelo z enim zarodkom. Prvi pregled sem imela 20.1.2020 in vse je bilo ok. Naročili so me na kontrolo čez 14 dni. Vsa srečna sem doma vse počasi delala, hodila na kratke sprehode in 26.1. sem imela rahlo krvavitev. V tistem trenutku so me oblile solze in bilo me je strah. Z možem sva odšla na urgenco, kjer so me takoj pregledali. Zdravnica mi je čestitala in povedala, da pričakujeva dvojčke. Bila sem srečna do nebes in nazaj, zdravnica pa mi je rekla, da sta se otroka malo skregala in sem zato zakrvavela. Odšla sem do moža, in tokrat sva zajokala oba, a tokrat od sreče.
Zdravnica mi je povedala, da se moram sedaj resnično paziti, ker gre za visoko rizično nosečnost. Upoštevala sem njen nasvet, a mesec dni kasneje sem se ponoči zbudila v mlaki krvi. Tudi tokrat me popade strah in na urgenci me pregleda ista zdravnica kot prejšnjič. Ugotovi, da sem zakrvavela zaradi hematoma. Domov sem odšla vsa srečna, a hkrati prestrašena. V porodnišnico sem hodila na redne kontrole na vsakih 14 dni in nekaj časa je bilo vse vredu. V mesecu marcu je bila v Sloveniji že prisotna epidemija koronavirusa in jaz sem ponovno zakrvavela. Sledi odhod na urgenco, kjer so me zadržali za eno noč. Naslednji dan so me pregledali 3. zdravniki in me poslali domov na strogo mirovanje. Veseli me, da lahko odidem domov, a strah je še vedno prisoten. V 20. tednu sledi kontrola in zdravnica mi pove, naj na naslednji pregled pridem pripravljena, saj me bodo takrat obdržali notri. Razlog je bil v kratkem materničnem vratu (MV). Doma sem vseskozi ležala, bilo me je strah početi karkoli. Neke noči mož odide v službo, imel je namreč nočno izmeno, in jaz sem bila sama doma. Ob polnoči me je prebudila huda bolečina na desni strani trebuha. V tistem trenutku sem samo se molila Bogu, da bi mož prišel domov. Ker je bila bolečina vse hujša, sem ga poklicala, da naj pride domov. Hitro je prišel domov in me odpeljal v porodnišnico, kjer so me takoj sprejeli. Mož je moral oditi domov. Vse kar me je zanimalo v tistem trenutku, je bilo, ali sta moji dvojčici dobro. Zdravnica mi pove, da sta oni dobri, jaz pa bom morala na poseg zaradi slepiča.
Sprejeli so me na E oddelek Porodnišnice Ljubljana. Vsi so bili do mene zelo skrbni, dobivala sem infuzije in protibolečinska zdravila, potem pa so me odpeljali na UKC na UZ trebuha. Na UZ se ni nič videlo, zato so me poslali nazaj v porodnišnico. Tam sem ležala in čakala na dvojo zdravnico. Ko je prišla, mi je povedala, da je vse dobro in da naj me ne skrbi. Pove mi, da bi bilo dobro, da zdržim vsaj do 24. tedna nosečnosti. Takrat sem bila komaj v 22t3d. Dnevi so minevali in končno je prišel tisti 24t. Uspelo mi je zdržati, MV pa je bil dolg 18mm. Vsak dan je bil zame in moji dvojčici nova zmaga. V času mojega bivanja na oddelku, sem spoznala veliko deklet, in kljub vsej situaciji, smo se imele lepo pa še dosti lažje je bilo, če smo se lahko pohecale med sabo. Večina njih je bila tam le za kratek čas, odhajale so v porodno sobo, jaz pa sem ostajala sama v sobi. Vedno znova so prihajala nova dekleta, a z vsemi se nismo ujele. V 29. tednu so mi za vsak slučaj dali injekcije za razvoj pljučk mojih deklic. V tem času so sprostili tudi obiske, in po 40. dneh sem lahko končno videla in objela moža. 10 dni je lahko prihajal vsak dan in potem se je ponovno vse zaprlo. Dnevi so minevali, mož je doma vse pripravil za deklici, meni pa je bilo samo pomembno, da bo na koncu vse ok.
Prišel je 12.7., bolel me je hrbet, kot še nikoli prej v življenju. Takoj so opravili pregled in CTG. Zdravnica mi pove, da sem odprta 1cm in da lahko rodim ta dan ali čez en mesec. Od takrat dalje, so mi vsak dan, 2x na dan opravili CTG. V četrtek, 16.7. sem se zbudila ob pol šestih zjutraj, šla pod tuš in se uredila, kot da bi vedela, da se nekaj dogaja. Ob osmih pride zdravnica v sobo in pove, da moram ob 10:00 uri v porodno sobo. Bila sem vsa iz sebe, zagrabila me je panika, pokličem moža naj pride. Povedali so me, da ko se začne aktivna faza poroda, bo lahko mož prišel v porodno sobo. Sama nisem čutila popadkov, prav tako nisem želela ničesar proti bolečinam. Dali so mi smejalni plin. V tem času je bilo vse pripravljeno za možen CR, odtekla mi je voda in začela sem se hitro odpirati. Prišla je babica in me vprašala zakaj ob sebi nimam moža, ji povem, da bo ob meni, ko bo aktivna faza poroda, se mi nasmeje in reče, da je to že aktivna faza, saj bom kmalu rodila. Sama nisem čutila nič. Mož pride v sobi in čez 10 min je moral iz nje, za vsak slučaj. Porodna soba je bila čisto polna raznega osebja.
Ob 15:09 se je rodila Sofija v 34. tednu, tehtala je 1730g in je bila dolga 40cm. Čez 6 min je prišla še Dunja, ki je imela 1970g in je bila dolga 43cm. Zaslišal se je jok in vse je bilo dobro. Mož je sedaj lahko prišel notri, da je videl najini princeski. Meni so ju dali le toliko, da sem jima lahko dala ljubčke in jih pobožala. Čas je bil, da ju vzamejo in odpeljejo na EINT. Mene so šivali, a me ni nič bolelo, saj sem lahko samo razmišljala kako so moje pikice. Mož je čez pol ure odšel na intenzivno, da ju je videl. Popili sta že 10ml na cucelj in bila sva presrečna. Namestili so ju v topli posteljici in pri njima k sreči ni bilo drugih zapletov. Tudi mene so odpeljali na intenzivno, ker sem bila šivana. Prva noč je bila najdaljša noč mojega življenja, saj sem lahko samo mislila kako sta Sofija in Dunja. Naslednji dan so mi jih ob 12:15 uri pripeljali in smo lahko skupaj odšle na oddelek D. Na tem oddelku žal nisem imela lepe izkušnje, pogrešala sem E oddelek in njihove čudovite medicinske sestre. Pediatrinja mi je povedala, da morata biti v toplih posteljicah še nekaj dni, drugo je bilo vse popolnoma v redu. Tretji dan sta bili premeščeni v navadni posteljici. Po sedmih dneh smo lahko odšle domov. Zame je bilo to popolnoma čudno, saj sem lahko po 78. dneh hospitalizacije, lahko zapustila porodnišnico. Moji dvojčici sta sedaj stari skoraj 9 mesecev, sta pridni in lepo napredujeta.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.