Nosečnost je najprej potekala brez posebnosti. Na morfologiji pa je moja ginekologinja rekla, da je otrok tako živahen, da naj naju pregleda še drugi ginekolog. Napotena sem bila v Porodnišnico UKC Maribor. Na ultrazvoku so ugotovili, da z enim možganskim ventriklom nekaj ni v redu, predlagali so amniocentezo. S tem se nisem strinjala. Ginekolog je rekel, da ne morejo vedeti, kaj bo z otrokom po rojstvu – lahko da bo tako prizadet, da bo nepokreten, samo ležal v postelji, lahko pa da bo vse v redu. Naslednji dan sem ponovno šla do svoje ginekologinje, ki me je pod nujno poslala v Ljubljano. Tam je ginekologinja še enkrat naredila podrobno morfologijo in povedala, da je otrok brez težav kljub ventriklu. Vendar pa je ugotovila, da bo otrok imel prirojeno hidronefrozo desne ledvičke, da bi potrdili, da je to edina težava, so me poslali še na magnetno resonanco na pediatrijo v Ljubljani. Bil je petek, sestra iz porodnišnice v Ljubljani me je poklicala, da imam termin pregleda prihodnjo sredo. V nedeljo pa je prišlo do zapletov. Z možem in starejšim sinom Jakobom smo šli po kosilu prvič v tistem letu v kavarno na sladoled. Usedli smo se, dobili postrežen sladoled, jaz pa sem kar naenkrat začutila, da ne morem zadržati vode, komaj sem prišla nekaj korakov do stranišča. Potem sem prišla nazaj, se usedla za mizo, spet isto, hitro do stranišča – to se je ponovilo parkrat. Malo me je začelo skrbeti, ker me nič ni bolelo, le voda je že nenormalno tekla iz mene. Poklicala sem prijateljico, ki je babica v Mariboru, svetovala mi je naj takoj pridem, ker imam razpok mehurjev in plodovnih ovojev. V bolnišnici so me pregledali, prijateljica je pravilno ugotovila diagnozo. Takoj so mi dali injekcijo za razvoj pljučk. V torek dopoldan so naredili carski rez.
In rodila se je Sara, s 1450 grami in 40 centimetri, v 29. tednu gestacije. Takoj je zajokala, Apgar je bil 9 9 10. Kazalo je, da ni utrpela resnejših posledic prezgodnjega poroda, lepo je napredovala. V inkubatorju pa je 14. dan dobila sepso. Dobila je krvno plazmo in transfuzijo. Poleg tega je dobila tudi Escherichia coli bakterijo (E. coli). Ko se je to pozdravilo, je šlo počasi vse na boljše. Po 10 tednih je zapustila bolnico.
Prvo leto sva bili stalno v razvojni ambulanti in na nevrofizioterapijah, prve pol leta je imela kontrolo pri nevrologu vsak mesec. Še vedno obiskujemo razvojno ambulanto, delovno terapijo in nefrologa. Prvo leto je prejemala RSV cepivo, sicer pa je bila zdrava, z izjemo blažjih prehladov.
Sara hodi že drugo leto v vrtec. Je zelo samostojna in zdrava. Staršem, ki se bodo znašli v podobni situaciji oziroma pričakujejo ali so dobili nedonošenčka sporočam, da naši borci vedno zrastejo, ne glede na probleme.
Glede na to, da se večina najtežjih zgodb nedonošenčkov odvija na EINT v Ljubljani, bi želela poudariti, da sem imela sama zelo lepo izkušnjo na EINT na pediatriji v UKC Maribor, v prvem nadstropju, kjer bivajo ekstremno nedonošeni novorojenčki. Zdravniki in sestre si zaslužijo velike zahvale in pohvale, saj so dobri in srčni, v psihično oporo mamicam, ki so v stiski in pravi strokovnjaki, ki dobro poskrbijo za male borce.