Sara, 26. teden, 1090 g in 39 cm

Bil je torek, 6.julija 1993, mami je z ostalimi člani družine in nekaj sorodniki ravno uživala na dopustu v Bohinju, kjer so se zabavali, plesali ko sem se odločila predčasno pokukati na svet – že takrat nisem pustila, da uživajo brez mene. Mami je najprej mislila, da ji je od smeha »ušlo« in se je polulala, vendar so kmalu ugotovili, da ji je odtekla voda. In tako se je najina zgodba začela.

Oči naju je pripeljal v Ljubljansko porodnišnico, kjer so mami takoj pregledali in ji rekli, da naj se pripravi na vse, saj bo po vsej verjetnosti prišlo do splava. Mami je bila že takrat močna in verjela da bo z mano vse v redu. Zdravniki so ji dali umetne popadke ter jo pustili samo ležati, češ, da se bo porod z umetnimi popadki normalno odvil. Na najino srečo se je znanka, ki dela v Ljubljanski porodnišnici takrat zelo zavzela za naju in dosegla, da so naju zdravniki začeli obravnavati drugače. Pripravili so jo na carski rez. Ker pa seveda že od začetka ni šlo ravno vse tako kot bi moralo, se je zalomilo tudi tukaj. Obe z mami sva dobili infekcijo in skoraj umrli – za to infekcijo nikoli niso povedali zakaj je prišla. Porod je trajal tri ure.

V 26. tednu na sredo, 7.7.1993 ob 3:36 sem tiho prišla na svet, teža 1090g, 39cm – deklica ne zadiha po porodu, jo že v porodni sobi intubiramo in predihavamo preko tubusa, nato pa priključimo na respirator. Deklica je bledo-rožnata, nad pljuči so slišni poki.

Od 12. ure dalje sem postala živahna in rožnata – »deklica uspeva« so napisali na izvid.
V času hospitalizacije so mi večkrat napravili UZ glave, ki je pokazal možgansko krvavitev – dvakrat!
Zaradi anemije sem dobila tudi dvakrat transfuzijo krvi, za katero se moram zahvaliti svoji teti!
18 dni so me hranili preko centralnega venskega katetra in po sondi, nato le po sodni. V starosti 50 dni sem pričela jesti po cuclju.

Ob odpustu, 4.9.1993, se mi je pojavil sistolični šum srca, opraviti pa sem morala tudi kar nekaj pregledov, da so videli kako napredujem. Že na drugem pregledu so bili navdušeni in povedali, da se razvijam super in, da nimam zaostanka v rasti in razvoju, jupi!

Za šum na srcu smo sicer mislili, da se je ponovil tudi v obdobju najstništva – takrat sem opravila kar nekaj preiskav na pediatrični kliniki, vendar je bilo vse BP.

Ves čas sem bila živahna deklica, rada sem se igrala, družila z vrstniki in malo tudi trmarila. Vsako leto sem se noro veselila piknika nedonošenčkov v Mostecu, kjer smo se zbrali, zabavali, jedli.

In enako je danes, skoraj 28 let kasneje, sem popolnoma zdrava, rada se ukvarjam s športom, obožujem živali in sem noro hvaležna svoji družini, predvsem pa mami, ki je kljub slabi napovedi zdravnikov in kasneje slabim izvidom, ves čas verjela vame, v naju in v to, da bom zrastla v zdravo, super punco.