Po prvi nosečnosti leta 2011 sem rodila fantka, 50cm in 3340g . Po devetih letih sva se s partnerjem odločila še za enega otroka. Po enem letu se nama je na testu pokazal +. Vsi smo bili veseli, veliki bratec pa najbolj. Nosečnost se je začela s slabostmi in bruhanjem, vendar sem pretrpela. V 3.mesecu sem prvič malo zakrvavela (res malo), seveda sem šla takoj na pregled. Ginekolog je naredil ultrazvok in kazalo je vse ok. Čez mesec dni sem imela ponoven ultrazvok, spet vse ok. Nato se je začela lepa nosečnost. Trebušček je začel rasti, imela sem energijo za vsakodnevne sprehode in domača opravila, seveda v mejah normale.
Prišel je 23.2., ko me je zvečer začelo boleti (v trikotniku-želodec). Odšla sem na pregled h ginekologu, kjer so ugotovili, da je manj plodovnice. Ker sem imela naslednji dan naročen pregled mi je rekel, naj pridem čimprej zjutraj. Odšla sem domov in ponoči me je partner še 2x peljal k dežurnemu zdravniku. Diagnoza : želodec. Po protibolečinski infuziji sem doma zaspala kot dojenček. 24.2. sem vstala ob 8.15, se uredila, poljubila starejšega sina in mu rekla “mami pride hitro”. Šla sem na pregled. Ob 9.30 sem na vrsti. Naredili so mi ultrazvok in nastala je panika. Ko vidiš ginekologa da postane cel bel … Takoj je šel na telefon in opravil klic v Maribor, da me bodo premestili. Dali so mi injekcijo za razvoj pljučk, merili so mi pritisk (zgornji 180,185), dobila sem tableto proti pritisku. Pome sta prišla dva reševalca. Sirene, luči…šok… sploh nisem sledila, kaj se dogaja. Vmes sem poklicala partnerja, mu povedala kaj se dogaja in naj gre domov k starejšemu sinu. V Mariboru so opravili CTG in ni bilo sledu o popadkih. Nato so mi 4 zdravnice naredile ultrazvok. Povedale so mi, da je otrok manjši za nekje 3-4 tedne, da ima okoli 1100g. Peljali so me v sobo, zdravnica mi je prišla povedati, da bodo naslednji dan opravili carski rez. Medicinska sestra me je vse izprašala, podpisati sem morala papirje.
Ob 12.30 je prišla ginekologinja in rekla, da ne bomo čakali do jutri, carski rez bomo opravili danes ob 15.00. Nato sem spet izpolnjevala papirje, javila partnerju in staršem. Odločila sem se za spinalno anestezijo. Odpeljali so me v operacijsko sobo, razložili kako bo vse potekalo in me pripravili na carski rez. Čez nekaj časa mi anesteziologinja reče “čestitamo, imate fantka”. Tistih trenutkov se ne spomnim dobro, verjetno zaradi šoka že od jutra. Peljali so me v šok sobo, tam me je zeblo, drgetala sem. Ko se je stanje izobljšalo, sem vprašala po otroku. Povedali so mi, da je bil velik 36cm in ima 990g. Jaz sem prebledela, jokala. Sestre me pomirijo in me spodbujajo naj bom pozitivna. In jih poslušam. Tisti dan popoldan gre partner prvič k njemu. Mi pošlje sliko in seveda se razjočem in govorim “pa saj ni tako mali”. Jočem, ko vidim toliko aparatur okrog njega, veliko cevk na njem. Naslednji dan sem šla k njemu. Seveda spet jočem, ko ga zagledam. Po treh dneh me odpustijo iz bolnišnice. Tako sva se od 27.2. do 2.4. vozila vsak dan v Maribor na obisk k našemu borcu. Vsak dan po 20 minute, nisem se ga mogla nagledati. Najlepši trenutki.
Med tem časom je dobil bakterijo, niso vedeli katero. Zamenjali so mu 3 antibiotike, šele ob odpustu sem izvedela, da je imel bolnišnično pljučnico.. Trombociti v krvi so bili slabi, dvakrat je dobil transfuzijo koncentrirane krvi in transfuzijo trombocitne plazme. Nato se je začelo stanje izboljševati. 2.4. me sprejmejo v bolnišnico. Tako sem ga hodila hranit, negovat na 3 ure. 6.4 je prišel dan, ko mi zdravnica pove, da sva pripravljena za domov. Srečna pokličem partnerja in ob 15.30 zapustimo bolnišnico. Diagnoza otroka ob sprejemu: dihalna stiska, zahiranček, skrajno majhna porodna teža. Danes, ko to pišem, smo imeli prvo noč doma. Bilo je super saj naš Nik jé in spi. Največ mi je pomenila podpora prijateljic, družine, pozitivnih sester na porodnem oddelku in na pediatriji, katere so zelo prijazne in z njihovo pomočjo sem dobila še več zagona in moči. Domov smo odšli z 42cm in 1690g. Ker sem pozitivna oseba, vem da bomo zmogli in bo tudi naš Nik zrastel v velikega fanta.
