Nedonošenček 27. teden
Naša zgodba se začne 15 let nazaj, ko sva se spoznala s partnerjem. Prvih 5 let nisva razmišljala o otroku, saj sva želela najprej pripraviti vse potrebno. Ko sva se končno opogumila, pa nisem mogla zanositi. Opravili so preiskave in niso ugotovili razloga za neplodnost, oba naj bi bila zdrava. Rekli so naj še naprej delava na otroku po naravni poti. Minevali so tedni, meseci in leta, jaz pa še vedno nisem zanosila. Leta 2017, to je po 5 letih neuspelega poskušanja, sva se odločila za umetno oploditev, IVF postopek. Takrat sva bila skupaj že 10 let.
Pri prvem postopku nisem veliko pričakovala, saj v prvo le redko uspe. Pri drugem neuspelem postopku sem bila razočarana, vendar odločena, da vztrajam. Vseeno sem si vzela 1 leto pavze. Pri tretjem postopku je kazalo, da je mogoče uspelo, saj nisem dobila menstruacije, a se je izkazalo, da prav tako nisva imela sreče. Bila sem sesuta, obupana, nisem se mogla več zbadati z iglami, vnašati zdravila, hormoni so bili podivjani. Odločila sem se da odneham in partner me je pri tem podpiral. Pa vendar me je dobro poznal in se mu je zdelo, da si bom očitala, če ne poskusim še enkrat. Odločila sem se, da umetni oploditvi dam še eno priložnost. Pri četrtem postopku, leta 2020, je bilo drugače. Nisem več toliko razmišljala o zanositvi, začela se je pandemija, veliko dela sem imela v službi. Iz radovednosti sem v mesecu, ko so mi vstavili zarodek, opravila test nosečnosti že 2 dni pred izostankom menstruacije in bil je pozitiven. Toliko let sva čakala na 2 črtici, da nisva mogla verjeti svojim očem. Veselja v tistem trenutku se ne da opisati z besedami. Najhuje mi je bilo čakati 16 dni na prvi pregled. Tam so potrdili nosečnost. Stara sem bila 41 let.
V nosečnosti sem se dobro počutila. Na polovici nosečnosti sem začela krvaveti. Na pregledu so ugotovili, da krvavitev ni povezana z nosečnostjo, kar me je pomirilo. So pa ugotovili, da je nekoliko manj plodovnice in me napotili na pregled v Ljubljano. Na pregledu v Ljubljani so ugotovili, da manjša količina plodovnice ne predstavlja problema, so pa povedali da je plod nekoliko manjši. Tudi na naslednjem ultrazvoku so ugotovili, da je plod manjši. Pri tretjem ultrazvoku pa so me obdržali v porodnišnici. Ugotovili so, da ima otrok zastoj rasti in da je brez plodovnice. Ker je bil ogrožen, so rekli: »gospa, nosečnost je treba prekiniti«. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da izgubljam tla pod nogami. Prekinitev nosečnosti sem si predstavljala kot smrt otroka, zdelo se mi je da v 27. tednu nima možnosti za preživetje, saj se nisem spoznala na prezgodaj rojene otroke. Medicinska sestra mi je pojasnila, da to pomeni, da bom rodila. To me je nekako pomirilo. Čeprav je bila situacija zelo strašljiva in zaskrbljujoča, sem jim bila hvaležna, da so pravočasno ugotovili, da je otrok ogrožen, saj je v mojem trebuhu stradal. Prenočila sem v porodnišnici.
Dne 4. septembra 2020 so me odpeljali v porodno sobo. V 27. tednu nosečnosti je fantastična ekipa opravila carski rez. Dobila sem spinalno anestezijo, zato sem bila med porodom budna. In rodil se je Mark, lahek 520 gramov in kratek 29 centimetrov. Sestra mi ga je na hitro pokazala in povedala, da sam diha. Ovit je bil v neko vrečko in nepredstavljivo majhen, zato se mi sploh ni zdel kot pravi dojenček. Bila sem v šoku. Odpeljali so me na oddelek, kjer sem bivala z mamicami, ki so imele dojenčke ob sebi. Zdrave dojenčke, ki so zehali, jokali, se hranili in stiskali k mamicam. Jaz sem bila v zelo slabem stanju, tako fizično kot tudi psihično. Bolečina, ko vidiš druge vesele mamice in otroke, tvojemu otroku pa visi življenje na nitki in ga ne moreš niti videti, je nepredstavljiva. Tretji dan sem se uspela postaviti na noge in ga šla prvič pogledati.
Ob pogledu na Marka v inkubatorju so me preplavili različni občutki – veselje, žalost, jeza, vse hkrati. Nisem vedela kam naj gledam, ali naj se smejim ali jokam. Tehtal je le še 490 gramov. Zelo sem se prestrašila, saj nisem vedela, da je izgubljanje teže po porodu v resnici dober znak. Mark je bil priklopljen na vse možne aparate. Prišla je dr. Cerar in mi pojasnjevala, kateri kabel je za kaj potreben. Pojasnila je, da je Markovo stanje stabilno. Tako je bilo prvih 10 dni.
Ko sem nekega dne prišla na obisk, sem videla, da z Markom nekaj ni v redu. Imel je napihnjen trebuh, srčni utrip je imel čez 200, tudi sicer je zgledal slabše kot običajno. Ker je bilo konec obiskov, so me poslali domov. Tisti dan smo še dvakrat klicali kako je z njim, povedali so nam da je dobil neko bakterijo in da preiskave še potekajo. Tisto noč nisem zatisnila očesa. Zjutraj mi je Dr. Cerar pojasnila, da je Mark dobil bolnišnično sepso. Takrat je tehtal le 570 gramov. Povedala je, da je ponoči nehal dihati. Potrebno ga je bilo intubirati in kar naenkrat je potreboval veliko kisika, nekje okoli 80%. Od takrat naprej nas je čakalo veliko neprespanih noči in zaskrbljenih dni, saj teža nikakor ni napredovala, antibiotiki so potrebovali nekaj časa da so prijeli, imel je stalne težave z dihanjem. Trikrat je dobil infuzijo krvi, saj je bil bled, slabokrven. Bil je poln vode, zatečen, napihnjen. Pri vsakem drugem obisku mi je srce začelo divje razbijati, ko sem ob njegovem inkubatorju zagledala več sester in zdravnikov, ki so ga oskrbovali. Včasih se ga nisem smela niti dotakniti. Po carskem rezu bi morala počivati, jaz pa sem želela le biti ob njem kadarkoli je bilo to možno. Na obisk sem se vozila 2x na dan. Okrevanje je bilo zato dolgotrajnejše, stoječ položaj ob inkubatorju pa zelo boleč.
Marku so stalno piskali razni alarmi, ki so opozarjali na problematično dihanje ali srčni utrip. V trenutku, ko slišiš alarme in vidiš rdeče utripanje opozoril, ti zastane dih. Nikoli se ne navadiš teh zvokov in občutkov. Odzvanjajo ti še dolgo po tem, ko zapustiš intenzivno enoto. Pa vendar moram poudariti, da kljub stalni zaskrbljenosti nikoli nisem obupala nad Markom ali podvomila v dr. Cerar in njeno ekipo. Vedno so mi rekli »2 koraka naprej in 3 nazaj«. In res je bilo tako. Mark je zelo počasi napredoval in postajal pravi dojenček. Ko je bil dovolj močan, sva končno odšla skupaj na oddelek. Prva noč je bila grozna, saj je celo noč jokal, vidno se je slabo počutil. Ugotovili so, da ima dimeljsko kilo. Kirurg jo je porinil nazaj in Mark je bil pripravljen, da zapusti porodnišnico.
Po 80 dneh bivanja na intenzivni, 23. novembra, smo bili končno na poti proti domu. Mark je takrat še vedno potreboval kisik in potrebno je bilo veliko koordinacije in spretnosti, saj si s kisikovo bombo na domu omejen s kabli, poleg tega pa te stalno skrbi, kaj če pride do težav pri dihanju. Vendar kisika nismo potrebovali dolgo. Mark se je na silvestrovo odločil, da ga ne potrebuje več. Čakala nas je le še operacija dimeljske kile v marcu, ki jo je dobro prestal. Sedaj so vsi pregledi in posegi za nami, redno pa obiskujemo razvojno ambulanto oziroma nevrofizioterapijo. Tam pravijo, da je Mark že »pravi dec«. Ta mesec je praznoval 8. mini svečko, v resnici pa bi moral biti star 5 mesecev. Gibalno se super razvija, ravno tako kot ostali 5-mesečniki. Začeli smo z uvajanjem goste hrane, ki jo naravnost obožuje. Stalno se smeji in želi biti v središču pozornosti. Že sedaj ima močan karakter, kaj šele bo.
Želela bi se iskreno zahvaliti dr. Cerar in celotni ekipi EINT. Nekatere medicinske sestre in babice so me zaznamovale za celo življenje, saj so bile srčne in v oporo. Zaposleni na EINT svojega dela ne opravljajo rutinsko, temveč skrbijo za vsakega otroka posebej, kot da bi bil njihov. So čustveni in sočutni. Kdor tega ne doživi na lastni koži, si niti ne more predstavljati, kaj delajo za naše male borce. Ta ekipa res dela čudeže. Samo poglejte, kako so pri življenju ohranili našega Marka!
Zahvale gredo tudi najinim sorodnikom, prijateljem in sodelavcem, ki so nama bili v neverjetno oporo od samega začetka te zgodbe o zanositvi pa vse do danes, ko se z nama veselijo Markovega življenja.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
Nedonošenček 27. teden