nedonošenček downov sindrom
Moja zgodba se začne v 5. mesecu nosečnosti, ko sem izvedela, da sem noseča. Do takrat in še naprej, do konca nosečnosti, nisem imela nikakršne slabosti, imela sem krvavitve, niti trebuha nisem imela, saj sem otroka nosila zadaj. Ko sem izvedela za nosečnost, je to zame bil velik šok, saj imam komaj 21 let in sem še vedno študentka prava. Cela nosečnost je potekala brez problemov.
Drugi šok se zgodi 15.12.2020, ko mi nekega jutra odteče plodovnica. Seveda pokličem ginekologa, ki me napoti v SB Izola na test za plodovnico, ki je potrdil, da mi odteka voda, popadkov nisem imela. Z reševalnim vozilom me odpeljejo v UKC Ljubljana, okoli 16. ure prispem, priključijo me na CTG, ki ne pokaže nobenih popadkov, odprta sem bila 2 cm. Vseeno se odločijo, da grem v porodno sobo čakati ali se bo kaj začelo in res, ob 18. uri se začnejo popadki.
Ob 19.15 je na svet pokukal Luka, rojen v 32. 4/7 tednu, težek 2350g, velik 45,5cm, obseg glavice 32cm. Naslednji dan sem končno lahko šla k njemu na intenzivni oddelek, kjer je bil v inkubatorju (brez kisika), naslednji dan je bil že prestavljen v toplo posteljico. Vsakič ko sem ga videla, sem se ponovno zaljubila vanj. Iz mene je izvabil polno nasmehov, čeprav sem bila zaskrbljena in sem se počutila osamljeno in nevedno. Luka je bil hranjen po sondi, saj ni imel razvitega sesalnega refleksa. To je moral osvojiti preden sva lahko odšla domov.
Četrti dan se mi na viziti v sekundi poruši svet. Zdravnik pride do mene in mi na hitro pove, da se jim ni zdel tipičen, pa so vseeno njegovo kri poslali na test za trisomijo 21. Test je potrdil Downov sindrom. Obupana sem planila v jok, nisem hotela verjeti da je res, cel čas sem se spraševala zakaj on, zakaj moj Luka. Zdravnik mi je na hitro povedal, da je s srčkom, sluhom, vidom in črevesjem vse v redu, da pa mi ne morejo nič povedati kako bo naprej. 3 minutni pogovor in potem sem ostala sama. Sama s polno glavo informacij, žalostjo, obupom, nisem hotela da Luka čuti, da jočem… Cel teden sem samo jokala, razmišljala na najhujše. Brez podpore mojih najbližjih mi ne bi uspelo iti skozi vse to in za to sem jim zelo hvaležna. Moj partner Jan ga je končno lahko videl po 2 tednih, čutila sem olajšanje in dobila moč, da zdržim še naprej v Ljubljani.
Po mesecu dni sva končno zapustila Ljubljano in odšla domov na obalo. Sedaj je Luka star 5 mesecev. Res je pravi dobrovoljček, ne joka dosti, ni zahteven, iz mene izvabi samo srečo, ljubezen, veselje… Začela sva obiskovati tudi nevrofizioterapijo v razvojni ambulanti, kjer so ugotovili nizek mišični tonus, nerazvitost mišic v predelu trebuha in zategovanje glavice v levo. Z vajami se trudimo, da se odpravi te težave in da se Luka normalno razvija. Sedaj je velik 68cm in tehta 7100g. Hvaležna sem zanj in najbolj srečna, da sem njegova mami.️
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
nedonošenček Downov sindrom