nedonošenček 32. teden
Februar 2017. Po enem letu so se par dni pred predvideno menstruacijo pojavili čudni krči zato sem dan pred valentinovim že zjutraj opravila test, ki me je razveselil z pozitivnim rezultatom. Kljub krčem, ki so bili na nek način podobni mensteualnim, pa vendar so se umirili ob spremembi položaja in ob počitku, je nosečnost potekala brez težav. Po krajši bolniški in letnem dopustu sem delala vse do konca. Šefica se je večkrat pohecala, da me ne spusti, da bom delala do konca. Obe sva se ob tem smejali. Njena šala pa je postala realnost.
Oddelala sem zadnjo popoldansko izmeno in zaradi vse močnejših krčev zaključila eno uro predčasno. Kljub vsej fizični pomoči sodelavcev je bilo namreč namreč preveč. Sama se namreč ne znam ustaviti, dokler ne obležim. Taka sem. Vseeno sem se naslednji dan odpravila na enodnevni oddih na slovensko obalo skupaj s partnerjem, taščo, svakom in svakinjo. Ko me je tašča opazovala, je kmalu posumila na popadke, vendar sem le zamahnila z roko, češ to so lažni. Na poti proti domu je svak v hecu gledal kje je Izolska porodnišnica. Vse skupaj je trajalo še celo noč. Zjutraj pa je partner sprejel odločitev namesto mene. “Kliči svojo zdravnico, ali pa jo pokličem jaz.” In že sva se peljala proti Ljubljani, opremljena le z osnovnimi potrebščinami in materinsko knjižico. Se vedno nisem verjela, da je to to. Pri ginekologinji CTG popadkov ni zaznaval, jaz pa sem se zvijala od bolecin. Odprta 1 cm. Pojdite se pokazat v porodnišnico.
CTG v triaži porodnišnice še vedno ni kazal ničesar. Vaginalni pregled: 6cm. Gremo rodit. S solzami v očeh, ko sem dojela realnost vsega skupaj in oblečena v najlepšo haljo, sem prišla nazaj v čakalnico in komaj uspela partnerju povedati kaj in kako, ko so že prišli po naju. Popolnoma prenovljena porodna soba, v kateri je bila še neuporabljena postelja. Trajalo je par minut, da so jo uspeli pripraviti. Ctg v porodni še vedno ni kazal ničesar, malega pa so lovili po celem trebuhu, tako da se je babica kmalu odločila izklopiti CTG in “gremo na star način” Medenična vstava. Dve babici, porodničarka, ekipa EINT, anasteziolog. Hvalabogu za smejalni plin, saj bi me drugače odnesla panika. 15 ljudi, vsi, kot v filmu oblečeni v kirurško opremo, v polni pripravljenosti. “Naslednjega prebodem” in ulila se mi je voda. “Naslednjega prerežem” in začutila sem rahel skelet. Po slabe pol ure v porodni se je zaslišal močan jok. Apgar 9, diha, vse je ok. 1910g in 41cm popolne sreče po imenu Leon. Hiter objem in že so me zazibali v sladek spanec, kateremu je sledilo iztipanje posteljice. Partner je medtem odšel z ekipo in najinem sončkom na EINT, nato pa se vrnil k meni. V porodni sobi sva preživela skupaj nadaljnje tri ure. Sama.
Naslednji dan je po mene prišla sestra in me z vozičkom odpeljala v prvo nadstropje. Leon je bil v inkubatorju, 24 ur preventivno. Vroče, hormoni, čustva, opehanost…. Ob pogledu nanj sem izgubila zavest. Ekipa EINT me je hitro pocrkljala s sokom in čokolado 🙂
Popoldan sva s partnerjem skupaj obiskala Leona in s nasmehom in solzami gledala nebogljeno štručko v inkubatorju. Nehote sva pogledovala v osrednjo sobo EINT oddelka, kjer so najmanjši borci in s strahom in upanjem gledala najinega borca. Naslednje jutro sem pri viziti prejela odpustnico in bila sprejeta kot doječa mama, prvič pa sem obiskala tudi laktarij. Sestra Vilma me je prijazno podučila kako si umiti roke, pripraviti set in stekleničke ter kako izčrpati mleko. Hvala bogu je steklo takoj. Bila sem namreč ena redkih, ki sem pri prvem crpanju prosila za novo stekleničko. Mame nedonošenčkov se namreč pogosto srečujejo s težavami ob črpanju mleka, saj telo še ni pripravljeno na dojenje, poleg tega pa stres, strah in skrb ne pripomorejo ravno k višji ravni okstitocinina, hormona sreče, ki je med drugimi odgovoren za proizvodnjo mleka. Mariskatera se je borila za vsako kapljico, a žal jim z več kot vzpodbudnimi besedami nisem morala pomagati. “Belo zlato”, kot so v laktariju poimenovale naše kapljice, je namreč izrednega pomena, še posebaj za naše junake. In tako nekako je potekal nas dan, dan mamic junakov, borcev. Večinoma smo že ob 5h zjutraj budile sestre na oddelkih in pričele s črpanjem. Takoj po zajtrku, ki je bil v večini edini obrok, ki se ni prekrival s obiskom EINT oddelka, pa smo hitele k našim junakom. Umivanje rok, hranjenje, nega, malo pocrkljati in ponovno na črpanje v laktarij. Vsake 3 ure. Obroke sem večinoma jedla hladne, s sestrami na oddelku pa smo bile dogovorjene, kam odložimo pladnje, ko končno uspemo pojesti obrok.
Sama sem na dan odpusta doživela šok, priznam, zastal mi je dih, ustavilo se mi je srce. Ko sem prišla na oddelek naših borcev, Leona namreč ni bilo v sobi, kjer je bil prej. Srčne sestre so v sekundi opazile stisko. Leona so prestavili v naslednjo sobo, v toplo posteljico. Na naslednjo stopnjo, ni potreboval več inkubatorja. Res, osebje na EINT oddelku imajo srce. Znajo opazovati, znajo z besedami. Sestre, s katerimi sem bila v stiku in ki so skrbele za mojega junaka, so vredne zlata. V vsem kaosu in lovljenju, časovnem usklajevanju, pa so se splete prijateljske vezi. Nima veze kdo si, kaj si, tam si mama, mama borca in druge so tudi mame. Beseda, dve, skupaj smo v tem. Na neskončnih urah ob črpanju, ob čakanju na zadnji večerni poljubček, zunaj na svežem zraku, v sobi, kasneje v apartmaju za doječe mame, kjer sem preživela eno noc. Drage moje punce, hvala.
Moj junak se mi je po osmih dneh pridružil v sobi, mamica Urška pa mi je še vedno z veseljem prinesla kavo, ki so jo skuhale v apartmaju. Solze, smeh. Upanje. V tistem času smo bile eno.
Čez 12 dni sva odšla domov, opremljena z znanjem o pravilnem rokovanju, navodili glede hranjenja in z senzorjem dihanja. Leon ni potreboval posebne nege, kisika, do odhoda domov je sam reguliral telesno temperaturo, jedel kot pravi zmagovalec. Po razvoju je hitro ujel vrstnike, v nekaterih področjih jih tudi prehiteva. Danes je moj junak star 3 leta in pol. Veliki bratec, nežen, srčen otrok, ki jih je odnesel brez posledic. Zahvala gre tudi superjunakom iz EINT oddelka in mamicam soborkam, kajti brez njih bi se tudi jaz, močna kot sem, zlomila. Upam, da je tudi kakšna moja beseda pomagala njim, da so lažje šle čez to preizkušnjo.
Moj zapis je malo daljši, morda malo zmeden. Ampak menim, da je prav. Ko sem takrat sama iskala podobne zgodbe, sem hitro odnehala. Ali so bile zgodbe skope, ali pa žalostne, brez upanja. Posledice so lahko, tudi velike. Zato želim dati vsaj iskrico upanja z našo zgodbo.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
nedonošenček 32. teden