nedonošenček 28. teden
Živjo.
Moje ime je Iva. Našo zgodbo bi lahko razdelili in zapisali v 3 sklopih. Prvi sklop govori o letih preden sem na svet prikukala jaz. Drugi sklop se dogaja v porodnišnici Ljubljana in traja 56 dni. Tretji sklop pa je tisti, ko sem že tako velika, da grem kmalu v vrtec.
Uspelo nama je
Z možem sva si dolgo želela otroka in pot do njega, še zdaleč ni bila lahka, a zavedava se, da bi lahko trajala še bistveno dlje. Nekateri pari bijejo leta dolge bitke, da pridejo do svojih zakladov, nekateri na tej poti obupajo, spet drugim nikoli ne uspe. Danes lahko prebiramo na Instagramu ali v drugih medijih zgodbe, ob katerih nihče ne bi smel ostati ravnodušen. Vsi ti postopki in vse kar pride z njimi (posegi, razočaranja in bolečine ob minusu na testu nosečnosti, izvenmaterične nosečnosti, splavi) vpliva na posameznika in par. Težko je napisati na kratko skozi kaj vse sva morala iti. Mogoče pa kdaj napišemo tudi ta del potovanja, če boste bralci izkazali interes zanj.
Uradno sva s postopkom za IVF začela poleti 2018 s prvim posvetom na genetiki. Na posvetu sva podpisala dokumentacijo za vključitev v IVF PGD postopek. Nato je sledila vrsta pregledov (spermiogram, ginekološki pregled, oddaja krvi za spolno prenosljive bolezni, histeroskopija, hormonska terapija, punkcija, sprejem na urgenci zaradi hiperstimulacije,.. ). Po brezskrbnem poletju (poleti 2019 sva se poročila in odšla na poročno potovanje po Zahodni obali ZDA) so mi novembra 2019 vstavili zarodek in decembra sva že zagledala prvi plusek.
Na dan krvnega testa sem začela krvaveti, a rezultati so pokazali, da je postopek uspel in da se nama dojenček pridruži v avgustu 2020. Prvi uradni UZ sem imela na zadnji dan starega leta in tako sva z možem v novo leto 2020 šla z najlepšim darilom.
Pričakujeva fantka.
Prve tedne nosečnosti me je spremljala krvavitev in bila sem napotena v ambulanto za ogroženo nosečnost, kjer so me redno spremljali. Pregled nuhalne svetline ni pokazal nobenih posebnosti in najverjetneje naj bi se razveselila zdravega fantka. Najinemu težko pričakovanemu dojenčku sva izbrala ime Oliver. Zaradi epidemije covida sem lahko nakupovala le preko spleta, zato sem kljub vsemu (za vsak slučaj) večino oblačil in opreme kupila v nevtralnih barvah. Z možem sva vsakih nekaj dni poslušala bitje srca, saj pri 21 tednih še vedno nisem čutila njegovih brcik. Bila sem žalostna in zaskrbljena. Vsi so me tolažili, da bom čutila brcanje otroka malo kasneje, a sama pri sebi sem že takrat imela občutek, da nosečnost ne poteka tako, kot bi morala. Vsak obisk ambulante je bil stresen, saj nisem vedela kaj lahko pričakujem na pregledu in ali bo na UZ še vedno slišno in vidno bitje srca najinega otroka. Naslednje tedne sem počasi začela čutiti rahle krče, ki naj bi bili lažni popadki. Na pregledu v začetku meseca maja je sledilo prvo presenečenje, saj sva ugotovila, da bova potrebovala za odhod iz porodnišnice kompletek roza barve, namreč na UZ se je vidno prikazala najina (že takrat) navihanka mala. Le nekaj dni po tem razkritju pa je sledil šok.
Še malo in na svet bo prikukalo malo, nemočno bitje.
Ko sem bila noseča 26 tednov so krči vodili do pojava izcedka in mož me je pozno zvečer odpeljal v porodnišnico na pregled. Ctg ni pokazal posebnosti, imela pa sem zelo nizek pritisk, kar je bilo kar malce nenavadno, saj sem tekom nosečnosti imela ponavadi višji pritisk. Po UZ in pregledu, mi je dežurna ginekologinja predala novico, da predčasno prihaja ona. Pa tako majcena je še bila. Bila sem odprta 1 cm in zato so me sprejeli na E oddelek Porodnišnice Ljubljana. Ko sem ponoči opravila sprejem, sem prejela še prvo injekcijo za razvoj njenih pljučk. Možu sem sporočila naj se odpravi domov in si spočije, zjutraj pa mi bo pripeljal vse kar potrebujem za bivanje v porodnišnici. Takrat je bila želja ginekologinje, da zdrživa z mojo malo punčko vsaj do 33. tedna. Dnevi na E oddelku so bili dolgi, saj je bilo zaradi epidemije gibanje omejeno na sobo, prav tako pa so bili prepovedani vsakršni obiski. Moža sem tako lahko videla samo skozi okno, ko mi je prinesel sveža oblačila in kakšno pozornost, da mi posladka dneve. V tem času sem v sobi spoznala še eno bodočo mamico, ki je pričakovala dvojčiči in razvilo se je prijateljstvo, ki še vedno traja. Ves čas mojega bivanja na oddelku sem imela občasne krvavitve in krče. Prvič so me v porodno sobo odpeljali po 5 dneh odkar sem prišla v porodnišnico, a so se odločili, da še ni čas, da se spoznava. Ta dan je prišel po 13. dneh od sprejema.
Dan, ko se rodim jaz
Ponoči sem imela rahle krče in krvavitve, zato so me zjutraj pregledali in ugotovili, da sem odprta že 4 cm. Odvzeli so mi kri in rezultati so kazali na vnetje. Sledil je odhod v porodno sobo in sprožitev poroda.
26.5.2020 sem se v 28. tednu ob 17:45 uri rodila 1160g in 37 cm velika deklica, z imenom Iva.
Prvi dotik
Mamico sem videla le za par trenutkov, ko me je babica stisnila k mamici, nato pa so me že odpeljali na EINT oddelek, kjer je zame poskrbela najboljša ekipa. In le njim in vsem prisotnim pri porodu, se lahko zahvalimo, da sva z mamico zdravi.
Ko so poskrbeli zame in me namestili v moj prvi domek (inkubator), sem dobila prvi obisk. Prišel je oči, saj so mu omogočili, da me je za nekaj trenutkov videl v inkubatorju in naredil tudi mojo prvo sliko. Mamico so odpeljali na oddelek za intenzivno nego, saj je po porodu izgubila kar nekaj krvi in šele naslednji dan me je lahko obiskala tudi sama. Mami, uspelo nama je. Ti si dobila najlepši naziv na svetu, mama, jaz pa sem prava mala borka, ki diham samostojno, in se sončim pod lučko zaradi blage zlatence. Mamica je ostala v porodnišnici ves čas mojega bivanja in vsak dan me je obiskovala dvakrat, po enem tednu pa sva se lahko že kengurujčkali. Tekom bivanja v porodnišnici so se mamice malih borcev zelo povezale in dnevi so tako tekli hitreje, seveda pa so bili tudi kakšni trenutki, ko jim je bilo vsem težko.
Po 40. dnevih na EINT oddelku sem bila pripravljena, da se poslovim od malih borcev in srčnega osebja ter da prvo noč prespim skupaj z mamico na oddelku. Mislim, da ne rabim posebej povedati, da me je mamica kar težko položila nazaj v posteljico, da sva se obe naspali. Porodnišnico sva zapustili, ko sem bila stara 43 dni. Imela sem 45 cm in 2010g.
Danes
Kmalu bom imela 11 mesecev in mami je izvedela, da sem sprejeta v vrtec. Kako hitro beži čas. Trenutno osvajam obračanje iz hrbta na trebušček in nazaj. Sedeti in plaziti se še ne znam, imam pa že dnevno uvedena 2 do 3 obroke goste hrane. Ko sem prišla domov, me je bilo potrebno prebujati in hraniti na 3 ure, da bi pridobila na teži. Prve tri mesece nas je vsak teden obiskovala patronažna sestra, ki je spremljala moj napredek. Ker sem rojena 12 tednov prezgodaj to seveda prinaša veliko dodatnih obiskov raznih specialistov in pregledov pri pediatrinji, dodatno cepljenje proti RSV in tedenske obiske nevrofizioterapije. Ni bilo vedno lahko, a lahko bi bilo tudi drugače.
Spremna beseda mamice
Veseli smo, da je Iva danes z nami in nam krajša noči ter popestri dneve, a izkušnja naju je z možem še bolj povezala. Prav tako pa cenimo vsak trenutek, ki nam je dan skupaj. Kar je nekomu lahko samoumevno, nam s to izkušnjo, ni več.
Na tem mestu tako izrekamo zahvalo celotnemu osebju, ki je skrbelo zame in za Ivo v času najinega bivanja v Porodnišnici Ljubljana. Hvala vsem zaposlenim na EINT oddelku, ki delajo čudeže. Hvala vsem mamicam, ki so stopile v naše življenje in bodo tu tudi ostale. Brez vas bi bilo bivanje tam veliko težje. Hvala Brina, ker se trudiš in želiš pomagati vsem mamicam s svojim prostovoljnim delom in odrekanjem. Verjamem, da bo to tvoj fantek cenil.
Na koncu pa naj se zahvalim tebi draga Iva, ki si se borila in si danes z nama. Življenje s tabo naju je naučilo, da ne smeva nikoli obupati, kajti čudeži se prav zares dogajajo. Rada te imava. Tvoja starša.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
nedonošenček 28. teden