Lansko leto ob takem času sem zaradi ginekoloških težav obiskala ginekologa. Ugotovil je, da imam policistične jajčnike in bi lahko imela težave z zanositvijo. Do takrat z možem še nisva govorila o otroku. Bila sva žalostna in prestrašena, kaj vse naju čaka na poti do zanositve. Možnosti se z vsakim letom samo zmanjšujejo, zato so mi svetovali, da začneva otroka načrtovati takoj, da nama v naslednjih letih morda uspe. No, pa je uspelo že v naslednjem mesecu. Občutki sreče so bili pomešani z občutki strahu, predvsem pa sva bila šokirana, saj novega člana še nisva načrtovala tako zgodaj.
Med nosečnostjo sem imela kar nekaj težav, vendar nič resnega. Ko so se težave v 5. mesecu nosečnosti popolnoma končale, sem končno začela uživati v nosečnosti. Vendar ne dolgo. Septembra 2020 sem v poznih večernih urah občutila hude bolečine v trebuhu. Noseča sem bila 26 tednov in takoj sem čutila, da je nekaj hudo narobe, saj sem zaradi bolečin skoraj izgubila zavest. Bila sem sama doma, zato sem bila še toliko bolj prestrašena. Poklicala sem 112.
Okoli 1 ure zjutraj sta prispela reševalca. Eden od njiju je bil jezen name, ker na domofonu nimamo priimka. Opravičila sem se, da smo se ravnokar vselili v nov blok in da blok še nima domofonov. Od mene je jezno pobral podatke in mi ukazal, naj se usedem. Drugi reševalec me je pripel s pasom, čeprav sem imela grozne bolečine ravno v predelu, kjer se pripne pas. Minute vožnje v sedečem položaju so se vlekle kot cela večnost. Prispeli smo in reševalec mi je ukazal, naj se sprehodim po dolgem hodniku do čakalnice, nato pa si je vzel 5 minut, da zdravstveniku pri odprtih vratih razloži, da sem pravi primer žensk, ki po nepotrebnem bremenijo zdravstveni sistem. Da kličejo reševalce za vsako figo, namesto da bi ostale doma. Da jamrajo brez zveze. Bil je vidno jezen. Z medicinskim bratom sta se precej pozabavala in si izmenjala gnev do mene. V tistih hudih bolečinah nikakor nisem razumela, zakaj sta tako jezna oziroma zakaj se norčujeta iz mene, saj me vendar zares zelo boli. Spraševala sem se, ali bi res morala ostati doma. Želela sem se že obrniti in se vrniti domov, vendar nisem mogla hoditi. Kar nekaj časa sem čakala sama v čakalnici, nato me je medicinski brat priklopil na nekakšno napravo. Nekajkrat me je vprašal, ali imam znake korone, nato pa odšel in me pustil samo. Prosila sem ga za protibolečinska sredstva, pa mi je s posmehom odgovoril, da bom že prišla na vrsto. Nikoli v življenju se nisem počutila tako osamljeno in nemočno. Zaradi bolečin nisem čutila otrokovega gibanja, zato nisem vedela, ali je še živ. V porodnišnici je bila tišina, zdelo se je, da nikjer ni nikogar. Le jaz, sama v neki sobi.
Po slabi uri je končno prišla nadvse prijazna ginekologinja, ki je bila odsotna zaradi drugega urgentnega poroda. Med pregledom je zaskrbljeno gledala v monitor. Ker je videla, da sem na smrt prestrašena, me je poskusila pomiriti. Rekla je, da bom ostala na opazovanju. In so me odpeljali … v porodno sobo. Tam se je odvil prizor kot iz filmov. Ko sem se ulegla na posteljo, so se začele prižigati luči, obkolile so me tri zdravnice in cel kup sester. Z ekspresno hitrostjo so pripravljali pripomočke, me spraševali vse mogoče in sočutno pogledovali proti meni. Še enkrat so naredili ultrazvok.
Besede ginekologinje mi še danes odzvanjajo v ušesih. Z žalostnim pogledom mi je rekla: “Gospa, to nosečnost bo treba prekiniti.” Nisem razumela, kaj mi govori. Pa saj sta vendar pred tem zdravstvena delavca rekla, da nič ni. Pa saj je bilo še pred nekaj urami vse v redu. Roditi bi morala konec decembra, zdaj pa je šele september, to sploh ni mogoče. Kakšna prekinitev, ne razumem? Še enkrat je rekla: “Žal je treba nosečnost zaključiti.” Zaradi hudih notranjih krvavitev so rekli, da lahko oba umreva. Odluščila se je že polovica posteljice – abrupcija posteljice. Prosila sem, ali lahko pokličem moža in si vzamem nekaj minut, da dojamem, kaj se dogaja. Rekli so, da otrok nima nekaj minut. Da morajo rešiti mene, če bo mogoče, pa tudi njega. Vprašala sem, ali bo preživel. Niso si upali biti preveč optimistični. Rekli so le, da ima dobre možnosti za preživetje. Kaj več pa mi niti ni uspelo vprašati. Potreben je bil urgenten carski rez.
In prišel je Gal, imel je le 990 gramov in 35 centimetrov. Takoj ko sem se zbudila iz splošne anestezije, sem ga obiskala. Bil je velik za dve dlani, priključen na različne aparate in cevke, ki so ga ohranjale pri življenju. Moje življenje se je takrat ustavilo. Pojasnili so mi, da je stabilen, vendar razloga za veselje še ni, saj se bo šele v naslednjih dneh pokazalo, ali ima možganske krvavitve oziroma kakšne druge posledice, zaradi katerih morda ne bo preživel ali pa bo imel dolgoročne posledice. In smo čakali. Najprej je pomembnih prvih 24 ur. Ko to mine, ugotoviš, da je najpomembnejših prvih 48 ur. Oziroma prvi teden. Pa da bo bolj gotovo kar prvi mesec. Te mejniki se stalno zamikajo in zdelo se je, da se nikamor ne premikamo in da nikoli ne bo zunaj nevarnosti. Da morda nikoli ne bo odšel domov. Vsak dan so me opozorili, da čeprav je njegovo stanje stabilno, se to lahko že v naslednji uri spremeni.
Doma ni bilo nobenega slavja, čestitke so zamenjala zaskrbljena sporočila prijateljev in znancev, da držijo pesti za bitko našega borca. Namesto veselja ob prihodu novega člana je naše misli napolnil strah, ali bo preživel, kakšne posledice bo imel, koliko časa bo v inkubatorju. Edino, kar me je pomirjalo, je bila Galova pediatrinja, ki je na njegovo stanje gledala z optimizmom in mi sproti natančno pojasnjevala, kaj lahko pričakujemo. Njen človeški, pozitiven pristop me je popolnoma očaral in še danes veliko mislim na njo. In seveda na vse medicinske sestre in babice, ki so zanj skrbele 24 ur na dan kot za svojega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako so ga negovale in ljubkovale, zaradi česar sem bila popolnoma mirna, da je v najboljši oskrbi. Očka ga je na začetku lahko obiskal 2-x na teden po 10 minut, kmalu pa so tudi te obiske prepovedali zaradi korona ukrepov, tako da ga je smel držati v rokah le enkrat za 5 minut, potem pa ga nekaj tednov ni videl. Mu je pa družbo stalno delala hobotnica, ki so jo izdelali pri Projektu Hobotnica. Hobotnica ni pomirila samo Gala, ki jo je stiskal k sebi, temveč tudi mene, saj je bila hobotnica v inkubatorju edini znak normalnega dojenčkovega življenja – igračka med vsemi tistimi napravami in cevkami.
Od dihanja s pomočjo kisika v prvih 35 dneh do samostojnega dihanja, od inkubatorja do navadne posteljice, od hranjenja po cevkah do pitja po flaški, od stalnega bruhanja do blažjega polivanja, od enega kilograma do dobrih dveh kilogramov ob odhodu iz porodnišnice smo po 66 neprespanih nočeh končno našo štručko lahko odnesli domov. Danes bi moral biti star 2 meseca, dejansko pa nas osrečuje že 5 mesecev. Je vesel in zdrav fantek, ki osvaja mejnike točno takrat, kot bi jih, če bi se rodil na rok.
Hvala ginekologinji, ki naju je tisto noč rešila. Hvala pediatrinji z ekipo EINT, ki se je skupaj z Galom borila za njegovo življenje. Če bi vsi ljudje opravljali svoj poklic tako srčno, kot ga opravljajo v porodnišnici, bi bil svet lepši. Vem, da sva bila midva za njih ena izmed mnogih, ki jih srečajo v svoji službi. Za naju pa so oni eni in edini, nepozabni. Tisti, ki so zaslužni za to, da sva danes doma, živa in zdrava. Hvala pa tudi vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so nam v teh trenutkih stali ob strani, nas bodrili, pošiljali sporočila in darila ter nam s tem dali vedeti, da nismo sami.
To besedilo si lahko preberete tudi na tej povezavi.
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.