nedonošenček 32.teden
Moja nosečnost se je začela mnogo prej kot lani konec avgusta. Že nekaj let sva si poizkušala ustvariti družino, pa ni in ni šlo. Dobri dve leti nazaj sva začela hoditi v ambulanto za neplodnost, kjer nama je zdravnica najprej rekla: »Shujšati bo treba. Oba!« Tako se je začela moja predpriprava na nosečnost. Vsake tri mesece sva hodila na kontrolo, jaz sem to s hujšanjem vzela močno zares, saj je bil pogoj, da pridem do operacije, ker so mi odkrili miome na maternici. Po prestani operaciji so kilogrami še vedno vztrajno padali in lani na valentinovo sva dobila zeleno luč za umetno oploditev. Nato se je zgodila korona in vse se je znova zamaknilo. Tako sva dobila težko pričakovano pošto v začetku avgusta in od takrat naprej je stvar stekla noro hitro. Veliko obiskov ambulante, injekcije, ultrazvoki in na koncu punkcija, ki je dala le dve dovolj močni jajčeci za oploditev. Po treh dneh sva šla na vstavitev in začelo se je najdaljših 14 dni v mojem življenju.
Čakali smo in čakali in prišel je dan, ko sem dala kri in dobila najlepšo novico v življenju, nosečnost je bila potrjena in veselje je bilo neizmerno. Tako sem začela zares lepo obdobje, tekli so dnevi, tedni in meseci, redno sem bila spremljana s strani moje ginekologinje in vse je potekalo, kot je treba, naši pikici sta rasli in se razvijali, v trebuhu sta imeli vsakodnevne žurke in se večkrat tudi obrnili, na koncu sta obe lepo sedeli na ritkah. Moj trebuh je bil vedno večji, posebnih težav v nosečnosti nisem imela, zato je bilo tudi nepričakovano, kar je sledilo. Materinski dan smo še skupaj preživeli, vsi so prišli na tortico, kot da smo se na nek način poslovili od trebuščka. In ponoči se je začela akcija.
Ob 4.10 mi je odtekla voda, poklicali smo reševalce in v rešilcu mi je zdravnik rekel: »Natalija, veš, da gre zdaj zares…«, nisem se še v polnosti zavedala, popadki so bili vse pogostejši in naša zelo hitra vožnja jih je le še stopnjevala. V porodnišnico sem prišla na polno odprta, vse je šlo ekstremno hitro, okrog mene je bilo naenkrat vsaj 8 do 10 ljudi, nisem jih mogla prešteti, želela sem si le, da bi mi pomagali. V 20ih minutah sem rodila prvo malo deklico, ki je bila v medenični vstavi, vsi so bili presenečeni, saj jo je kar katapultiralo ven. Res majhna je na kratko zajokala, ko se je ena od osebja zadrla: »Primite otroka!«, druga pa: »Primite trebuh!« Nakar se je začelo precej zanimivih 45 minut, saj se naša druga punčka ni želela spustiti v porodni kanal, po stimulaciji in vsem, kar se je vmes dogajalo se je zdravnik odločil, da bo druga punčka prišla na svet s carskim rezom. V desetih minutah sem bila že v operacijski dvorani, spomnil se le še vprašanja, »Se bodo otroci pisali enako kot vi?« in »Ali bo drugo ime z j, ali brez?« in me je zmanjkalo.
Zbudila sem se v intenzivni in povedali so mi, da sta punčki živi, vendar zelo majhni. K meni je prišla zdravnica z novicami, ki jih nisem pričakovala, vedela sem, da je hudo, nisem si pa mislila, da je tako hudo. Rekla mi je, da potrebujeta veliko pomoči, saj nista sposobni samostojnega dihanja. Tukaj se je vse skupaj šele zares začelo. Ko sem ju naslednji dan prvič videla, sem bila v šoku. Bili sta tako drobni, nebogljeni in prepredeni s cevkami, ki so jima omogočale življenje. Punčki sta bili lep čas v inkubatorjih, nehala sem šteti dneve, vse skupaj se je začelo vrteti okrog prsne črpalke, mleka in mojih vsakodnevnih obiskov v intenzivni. Tako so minevali dnevi, vsak dan v isti rutini. Zaradi velikih skrbi, kako bo s puncama, sem se jaz sama od sebe zacelila, ne spomnim se, da bi me kaj pretirano bolelo, le velika potreba, tukaj je bilo hudo. Po dobrih treh tednih sem dobila, v topli posteljici, našo mlajšo punco – Lejo, teden in pol sva bili sami, kar si je izredno dobro zapomnila, nato se nama je pridružila še naša prvorojenka – Alja. Skupaj smo preživljale dneve, ki so bili zelo rutinirani, tehtanje, previjanje, oblačenje, hranjenje, pranje flašk, črpanje mleka, obiski sester… in se je ponovilo… nekje vmes sem tudi jaz nekaj pojedla in šla na WC.
Ko je minil mesec in pol smo dobile dovoljenje, da lahko gremo domov. Najlepši dan, ki je bil poln stresa, ampak obenem olajšanja, da smo zapustile našo sobo 14 v Mariborski porodnišnici.
Zdaj smo doma že tri mesece, hvala bogu brez omembe vrednih težav. Ustvarili smo rutino in punci lepo napredujeta. Iz obiskov vseh možnih kontrol in specialistov se vračamo nasmejani, saj sta punci popolnoma v redu, če odmislim, le občasne težave s kakanjem, nam gre odlično.
Škoda je le, da meni ob nosečnosti niso zrasle še ene roke. Res je, sama ne morem, ati je v veliko pomoč, imava pa še dodatne roke samo nadstropje nižje, ki pogosto pridejo prav, saj veste, starši vzgajamo, stari starši pa razvajajo.
Na koncu še nekaj številk.
Alja se je rodila s 1630g in 44cm, iz porodnišnice odpuščena s 1910g in 46cm, danes, stara 4,5 meseca, korigirano 2,5 meseca pa smo na 4120g in 57cm.
Leja se je rodila s 1880g in 42cm, iz porodnišnice odpuščena s 2430g in 46cm, danes, stara 4,5 meseca, korigirano 2,5 meseca pa smo na 5020g in 57cm.
Vesela in nadvse hvaležna, da smo jo tako poceni odnesli.
Mami Natalija, ati Jože ter naši borki Alja in Leja
Ostale zgodbe malih borcev si lahko preberete na tej povezavi.
nedonošenček 32.teden